V CNVOS zaskrbljeno opazujemo, na kakšen način vlada v zadnjem času pripravlja zakone. Marca in nemara tudi aprila smo pri protikoronskih paketih lahko razumeli, da jih pripravlja in sprejema ekspresno, brez javne razprave ter s pomanjkljivo argumentacijo in obrazložitvijo. Že maja za kaj takega ni bilo opravičila. Še manj razumljivo je takšno sprejemanje zakonov danes, sploh ker in ko gre za spremembe, ki nimajo neposredne zveze z epidemijo. Takšni novi standardi bi nas morali vse skrbeti.
1. Primer: Razveljavitev zakona o enotni ceni knjige
Pred desetimi dnevi je vlada potrdila in v DZ poslala predlog petega protikoronskega zakona. Poleg ukrepov za premagovanje epidemije (neposredno ali s pomočjo podpore zdravstvu, gospodarstvu in drugim področjem), je vanj skrila – in to dobesedno skrila – še razveljavitev
zakona o enotni ceni knjige.
Razveljavitve niso omenili v nobenem sporočilu za javnost, pa tudi v predlogu petega protikoronskega zakona je omenjena samo enkrat in nikoli več: ne v delu, kjer so predstavljene rešitve in spremembe zakona, ne v obrazložitvi členov.
Poleg tega vlada za spremembo ni previdela posebnega zakonskega poglavja o ukrepih na področju kulture, kot so to na primer storili pri ukrepih na področju kmetijstva. Spremembo si zato zlahka spregledal. Skrita je v enem od končnih prehodnih členov, v seznamu predpisov, ki jih zakon razveljavlja.
In (obvezna) obrazložitev k temu členu? Takole so napisali: "Člen določa prenehanje veljavnosti drugih predpisov." Pika.
Zakon o enotni ceni knjige sicer že ves čas spremljajo deljena mnenja. Večina založnikov in
stroke ga podpira, nekateri mali založniki pa vendarle ne. Žal ni na voljo nobenih podatkov o njegovih rezultatih, ker ni ministrstvo za kulturo nikoli opravilo analiz, ki jih je zakon predvidel.
Ne glede na argumente za in proti je nesprejemljivo, da se kulturno ministrstvo in vlada spremembe in celo razveljavitve lotita brez vsakršnih analiz in evalvacij ter vsake (javne) razprave. Ni torej znano, kaj – in ali sploh kaj – je zakon prinesel, pa tudi ne, kakšen učinek naj bi imela razveljavitev, saj ministrstvo ni pripravilo nobene konkretne prognoze o njenih posledicah. Četudi se slovenskemu založništvu ne cedita med in mleko, je povsem možno, da bo brez zakona samo še slabše.
2. Primer: Združevanje državnih regulatorjev in agencij
Prejšnji četrtek je vlada na seji obravnavala tudi predlog Zakona o javni agenciji za trg in potrošnike in javni agenciji za finančne trge. Predlog je predvidel združitev večine neodvisnih regulatorjev. Predloga zakona sicer niso potrdili, vendar v oči bode njegova priprava: pripravljen je bil namreč brez vsakršne javne razprave in brez vsebinske obrazložitve.
Namesto predstavitve razlogov za spremembe, se pravi identifikacije problemov, izrisa
rešitev in zlasti njihovih pozitivnih učinkov, je v besedilu zgolj opisano, kako agencije trenutno delujejo in za kaj so pristojne. In to neproblemsko, na enciklopedičen način. Npr.: »ATVP je bila ustanovljena … Temeljno poslanstvo ATVP je … Konkretnejše naloge agencije so … Organa ATVP sta … Za direktorja je lahko imenovana oseba, ki … V ATVP je bilo na dan 31. 12. 2019 zaposlenih … »
Besedilo ne vsebuje pojasnila, zakaj potrebujemo združitve. Piše samo tole: »Namen teh spojitev je doseganje pozitivnih sinergij na vsebinsko povezanih področjih ter posledično večja učinkovitost.« Brez kakršnihkoli navedb, katere in kakšne naj bi te sinergije bile,
kaj naj bi prinesle, kako se bo konkretno kazala večja učinkovitost in s čim jo bomo torej lahko izmerili.
