Direktor CNVOS Goran Forbici v Deželi pridnih: Najbrž ni slovenske družine brez nevladnika

Pogovor si lahko v celoti ogledate tukaj. Za pokušino pa delimo nekaj odgovorov.

O tem, zakaj imamo v Sloveniji »toliko« nevladnih organizacij:

»Če sva praktična, kaj zajema ta na videz velika številka 27.900: med njimi je 4230 kulturnih društev, čez 1100 turističnih društev, čez 1500 gasilskih društev, 415 nogometnih klubov, 5000 športnih društev … Smo zelo pisana druščina. Številčno, programsko in idejno. Najbrž ni slovenske družine, ki nima nevladnika. V vsaki družini je verjetno vsaj nekdo aktiven član športnega društva, kulturnega, lovskega, ribiškega … Ali nas je preveč? Očitno ne. Ponosni smo lahko na to, da smo Slovenci med državami z največ nevladnimi organizacijami na prebivalca. Zakaj smo lahko na to ponosni? Ta številka odraža povezanost posameznikov. Koliko se tudi v svojem prostem času, izven delovnega okolja, družimo, imamo skupnih interesov. Očitno in hvala bogu precej. Radi se združujemo, kar pomeni, da nas druži veliko stvari.«

O tem, kaj družba pridobiva s profesionalizacijo nevladnega sektorja:

»Tudi sam si ne znam predstavljati NVO sektorja brez prostovoljcev in prostovoljskega dela. Brez široke armade prostovoljcev, ki jih je okrog 300.000, bi bile nevladne organizacije v naši državi mnogo bolj pogrešljive. Se pa to ne izključuje s profesionalizacijo, tako kot se aktivizem ne izključuje s profesionalnim nevladniškim delovanjem. Gre za sodelovanje in komplementarnost. Poglejva na primeru prostovoljcev: velike skupine prostovoljcev je za to, da bi bili učinkoviti, potrebno voditi. Treba jih je redno in sistematično usmerjati in izobraževati, in za to preprosto potrebuješ profesionalce. Tako kot velja za razne socialnovarstvene storitve, npr. svetovanja ljudem s težavami, npr. nasiljem, alkoholom, drogami; delo z osebami s težavami v duševnem zdravju … Vse to so dela za profesionalce. Če vzameva primer iz javnega sektorja in domove za starejše: ti potrebujejo profesionalno nego, profesionalnega zdravnika, prostovoljci pa lahko pomagajo ljudem krajšati, zapolniti čas – z branjem, pogovori, sprehodi … Zato tu vidim komplementarnost. Podobno velja tudi pri tistih, ki gledajo oblasti pod prste. Kdor to počne profesionalno, to lahko praviloma počne bolj sistematično, vsak dan, v vsakem trenutku in bolj poglobljeno. Zgolj z aktivisti, ki si lahko za to vzamejo čas, ko zaključijo svojo službo, bi verjetno tudi v tej državi manjkrat zaznali napake v državi, pa tudi manj napak bi popravili. Delo nevladnikov je s profesionalizacijo tako še bolj kvalitetno in splošno koristno. Tudi naši prostovoljci so še bolj uspešni, njihov solidarno podarjeni čas pa še bolje izkoriščen.«

O tem, kdaj država potrebuje nevladne organizacije:

»Večkrat slišimo, da nevladne organizacije vstopajo tam, kjer država odpove. Že, že, vendar z državo sodelujemo tudi tam, kjer ne gre za to, da bi država odpovedala, pač pa obstaja družbeni dogovor o delitvi dela. V vsaki državi so potrebe in interesi ljudi tolikšni in tako različni, da jih sam državni aparat s celotno upravo in vsem javnim servisom ne more zadovoljiti sam. (…) So področja, kjer država res odpove, npr. socialna država. Ni moderne države, kjer ta segment države ne bi odpovedal. Povsod imamo revne, povsod imamo lačne. To je eno od področij, kjer nevladne organizacije vskočijo, in to nenazadnje v nekem dogovoru z državo, tudi zato, ker je država velik aparat, ki se težko hitro obrne. Če poenostavim: ko nekdo hitro izgubi službo, traja mesec dni, preden dobi prvo denarno pomoč. Aparat, papirologija, en kup varovalk mora biti, zadeve je treba pribeležiti, na več instancah je potrebno odločiti. To traja, v vmesnem času pa vskočijo karitativne nevladne organizacije, in to v dogovoru z državo.«