Tina Divjak, vodja zagovorništva in namestnica direktorja CNVOS, je v nedeljo ponoči obiskala Prvi program Radia Slovenija. Z novinarjem Sandijem Horvatom se je pogovarjala o delu in vlogi CNVOS, ki letos praznuje 20. obletnico delovanja, ter o nevladnem sektorju nasploh. Kaj počnejo nevladne organizacije? Kakšna bi bila Slovenija brez nevladnih organizacij? Zakaj so nekatere storitve nevladnih organizacij financirane z javnim denarjem? In kaj si na CNVOS mislimo o t. i. projektnem jeziku?

Pogovoru lahko v celoti prisluhnete tukaj.

O tem, kaj počnemo na CNVOS:

»Po eni strani smo najbolj znani po informiranju. Pri nas se najdejo vse informacije, pomembne za nevladni sektor, od razpisov, do zakonov, ki so v javni razpravi … Letos smo verjetno najbolj znani po naši podstrani NVO v času koronavirusa, kjer ažurno objavljamo vse informacije v zvezi z ukrepi.

Poleg tega nevladnim organizacijam nudimo svetovanja, večinoma pravna in projektna; različne treninge in delavnice. Tu pa je še zagovorniški del. Trudimo se za čim boljše delovanje in položaj slovenskega nevladnega sektorja. Ko se pišejo zakoni, pazimo, da se ne pozabi na nevladni sektor; da se ga podpira, ali pa, da se ga ne ukine – odvisno, o kakšnem zakonu govorimo.«

O programih, ki jih izvajajo nevladne organizacije:

»Programov, ki jih izvajajo nevladne organizacije, ne izvaja nihče drug. Vsi naši profesionalni športniki so začeli v lokalnem športnem društvu – torej v nevladni organizaciji. Potem imamo gasilce – vsi jih poznamo. Organizacije na področju socialnega varstva izvajajo na primer programe za brezdomce, različne vrste odvisnikov, žrtve nasilja … Ukvarjajo se z najtežjimi primeri, z marginalnimi skupinami. S tem se ne ukvarjajo javne inštitucije, s tem se ukvarjajo nevladne organizacije.«

O tem, kakšna bi bila Slovenija brez nevladnih organizacij:

»Odgovor na to je zelo težak. Toliko stvari se ne bi dogajalo, da si sploh ne znamo predstavljati. Okoljske organizacije imamo na primer zato, da razmišljajo o tem, kaj bo čez 20 let. Večina ljudi razmišlja o zdaj. Rabimo nova delovna mesta. Redkokdo pa razmišlja, kaj se bo zgodilo z vodo, z zrakom, z zemljo. Okoljske nevladne organizacije so tukaj, da razmišljajo o tem. Da odpirajo vprašanja. Da nas silijo k tem, da razmislimo, ali je nekaj v našem najboljšem interesu. Da je nekaj morda dobro danes, jutri pa ne več.«

O populizmu:

»Velikokrat naletimo na odziv, da nevladne organizacije nič ne delajo in sedijo na državnem denarju. Ko jih konkretno vprašamo – nam lahko naštejete pet nevladnih organizacij? – jih povprečen človek ne zna našteti. Dokler jim ne pomagamo z naštevanjem. Pa rečejo, 'o, a res, oni tudi? Slovenska karitas tudi?' Ja, tudi Slovenska karitas. S porastom populizma in družbenih medijev je postalo preprosto širiti zelo preproste stavke na prvo žogo: nevladniki so pijavke, nevladniki so proti slovenstvu … Nekateri ljudje to vzamejo za sveto resnico.

Prvič smo se s tem srečali med volilno kampanjo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko je Grims v nekem soočenju napovedal, da bodo nevladnikom vzeli vsa sredstva. Ko smo v CNVOS rekli, aha, to pomeni, da boste vzeli denar lokalnim kulturnim in športnim društvom, gasilcem …? Ne, ne, ne, njim pa ne. Komu pa potem? Aha, Mirovnemu inštitutu? Zato, ker se je boril za Izbrisane? PIC-u, ki zdaj vodi Pravno mrežo? Legebitri, ker se bori za LGBT skupnost? Konkretne nevladne organizacije so trn v peti trenutne oblasti, večinoma zato, ker so kritične, glasne, ker opozarjajo na nepravilnosti, na to, da naša demokracija drsi v globino.

Težko se je boriti proti temu. Vsak dan beremo neresnice o posameznih nevladnih organizacijah in o posameznikih, ki delajo v nevladnih organizacijah. Trudimo se odgovarjati z dejstvi, z resničnimi podatki. Ne bomo odnehali. Tudi mnogo nevladnih organizacij uči, kako prepoznavati lažne novice, kako se informirati, da spoznaš celotno zgodbo, da veš, kaj ljudje delajo, da znaš prepoznavati manipulacije. Zmerjati nevladne organizacije s pijavkami je manipulacija.«

O vlogi društev na vaseh:

»Statistika prostovoljcev, ki jo vodimo že 10 let, kaže, da je v nevladnem sektorju aktivnih milijon ljudi. Polovica Slovenije je bodisi članov bodisi aktivnih v neki organizaciji. To smo lahko videli med pandemijo: ljudje so se odzvali in pomagali. To počnemo že od malega. Društva so gibalo družbenega življenja na vaseh. Na vasi se ne dogaja nič, kar ne bi bilo povedano z društvi. Zato je toliko bolj presenetljivo, da se toliko negativnosti začne ali spodbudi v državi, ki je tako aktivna v nevladnem sektorju, kot je Slovenija.«

O zagovorništvu:

»Zagovarjati pomeni boriti se za nekaj. Zagovornik ima nek cilj in se trudi, da bi se ta cilj uresničil. Cilj pa je odvisen od tega, kaj delaš. Zagovorniška nevladna organizacija je tista, ki se ukvarja s politiko – ki želi, da bi se odločevalci zavedali določenega problema in da bi se našla rešitev zanj. Ali da bi se, ko se pogovarjamo o neki temi, slišale različne plati in se upoštevale pri odločitvi.

V preteklem letu so se sprejemali PKP-ji. Če pogledamo na primer subvencije za čakanje na delo: na začetku so bile te subvencije predvidene samo za gospodarstvo. V nevladnih organizacijah pa je približno 8.000 zaposlenih. Nobenega razloga ni, zakaj bi določena pravica ali ugodnost bila na voljo samo nekemu delu prebivalstva, drugemu delu pa ne. Tukaj nastopimo mi, da prepričamo odločevalce, konkretno parlament, da izenačijo vse delodajalce, ne glede na to, ali gre za podjetja ali nevladno organizacijo.«

O financiranju z javnim denarjem:

»Najprej je treba jasno povedati, da storitve, ki jih izvajajo nevladne organizacije, plačane z javnim denarjem, ker se je na strani države ali občine nekdo odločil, da to storitev potrebujemo, ker se je na terenu pokazala potreba. Nevladniki ne dobijo denarja, ker so sami sebi namen, ampak ker nekaj izvajajo. Ravno zato, ker delajo na terenu in so v stiku z ljudmi, vidijo, kje so še težave, kje so sive lise.«

O »projektnem« jeziku:

»Mi se na vse kriplje borimo proti projektnemu jeziku. Projektni jezik nas je privedel do tega, da nihče ne razume več ničesar. Uporabniki, ki so jim storitve namenjene, ne razumejo, da je to za njih. Ko »padeš noter«, postaneš poklicno deformiran. Velikokrat, ko slišim kakšno nevladno organizacijo po televiziji, mi gredo kar kocine pokonci. A lahko prosim govorite po domače? Si lahko predstavljate svojo mamo, babico, razložite, za kaj gre, o čem govorite, kaj vi nudite?

Trudimo se pokazati, da so razpisi lahko napisani po domače. Pričakujemo in imamo vaje iz tega, da bodo organizacije znale predstaviti svoje projekte na način, da jih bodo vsi razumeli. To pomeni, da bodo bolje delali in da bo po jih tudi več povpraševanja. To je del širše zgodbe. Ljudje so za organizacije najpomembnejši kapital. Organizacije delajo za ljudi, zato morajo komunicirati na način, da jih bodo ljudje razumeli. Zelo veliko delamo na tem – na domačem, normalnem jeziku.«