V CNVOS se že 20 let ukvarjamo s postopki priprave predpisov. Temeljno pravilo je zelo jasno in enostavno: dobra zakonska rešitev vedno uživa soliden strokovni konsenz. To pomeni, da ima dobra rešitev v stroki več zagovornikov kot nasprotnikov. In obratno, slaba rešitev ima v stroki več nasprotnikov kot zagovornikov.
Najlažje je seveda takrat, kadar je stroka povsem enotna. Tako, kot je enotna pri aktualni noveli zakona o vodah. Zavrača jo celotna stroka! Podpira jo le peščica (nestrokovnih) glasov, ki bi od nje imela neposredno korist.
Zato smo v CNVOS ostro PROTI spremembam zakona o vodah.
Zbrali smo nekaj stališč strokovnjakov.
Zakonu nasprotuje Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. »Smatramo, da Predlog zakona ruši strokovne osnove, ki jih učimo in posredujemo rodovom prihajajočih vodarskih strokovnjakov, ter ga zato ne moremo podpreti,« so zapisali. Njihovo stališče lahko v celoti preberete tukaj.
Zakonu nasprotuje Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Med drugim poudarjajo, da je vsakršna širitev možnosti gradnje objektov na vodnih in priobalnih zemljiščih, še zlasti zunaj naselij, ki jo vnaša novela Zakona o vodah, problematična, saj dopušča dodatne antropogene pritiske na občutljiv vodni in obvodni prostor. Celotno obrazložitev preberite tukaj.
Zakonu nasprotuje Slovensko društvo za zaščito voda, ki opozarja, da spremembe zakona predstavljajo resna tveganja za degradacijo priobalnih zemljišč in posledično za onesnaževanje površinskih in tudi podnebnih vodnih teles, hkrati pa tudi začetek uveljavljanje prakse omejevanja dostopa do vode kot javne dobrine. Njihovo pojasnilo s primerjavo obeh zakonov, veljavnega in spremenjenega, preberite tukaj.
Zakonu nasprotuje Svet za varovanje okolja Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), kjer ocenjujejo, da je odpiranje možnosti posegov na vodna in priobalna zemljišča v času, ko pritisk na prostor in okolje narašča, nesprejemljivo. Njihova izjava je dostopna tukaj.
Zakonu nasprotujejo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. »Spremembe vodne zakonodaje bodo zanesljivo imele dolgoročne vplive, ki se jih očitno ne zavedamo dovolj. Saj tudi kroničnih učinkov sodobnih, a nevarnih onesnaževal na zdravje ljudi in narave kot take še ne poznamo. Prav zato je previdnostni koncept v okoljevarstvu in naravovarstvu doktrina, ki jo mora zakonodaja upoštevati. Tako spremenjena pa ga po mojem prepričanju ne. Prav zato si nobena vlada, nobena politika s parlamentom vred ne more vzeti pravice, da o tako pomembni spremembi odloča po skrajšanem zakonodajnem postopku brez strokovnih razprav in tudi ne mimo volje ljudi, še zlasti zaradi 70.a člena Ustave RS, ki opredeljuje pravico do zdrave pitne vode za vse,« je zapisal prof. dr. Mihael J. Toman, avtoriteta na področju ekologije celinskih voda.
Zakonu nasprotuje Društvo krajinskih arhitektov Slovenije. Opozarjajo, da objekti v javni rabi niso nujno v javno korist in niso javno dobro, temveč lahko pomenijo komercializacijo in onemogočajo javni dostop do vode. Več o tem.
