V okviru javne razprave o osnutku Pravilnika o sofinanciranju socialnovarstvenih programov smo na CNVOS organizirali nevladniški posvet in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podali skupne pripombe, v katerih se zavzemamo za ohranitev pogoja, da so izvajalci teh programov nepridobitne organizacije, hkrati pa pozivamo ministrstvo k jasnejšim opredelitvam, kateri so upravičeni stroški in kaj pomeni obvezna evalvacija.
Zadnja novela Zakona o socialnem varstvu je zakonsko opredelila socialnovarstvene programe in njihovo državno financiranje, hkrati pa je Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naložila, da financiranje podrobneje uredi v pravilniku. Na tej podlagi je ministrstvo pripravilo osnutek Pravilnika o sofinanciranju socialnovarstvenih programov in ga dalo v javno razpravo.
Na CNVOS smo organizirali posvet z NVO s področja socialnega varstva, oblikovali skupne pripombe in jih poslali ministrstvu. Zavzeli smo se predvsem za sledeče:
- Področja socialnovarstvenih programov naj se uskladijo z Nacionalnim programom socialnega varstva, tako da se pri otrocih, mladostnikih in starejših ne zajame samo neposrednega dela z njimi, saj so vsebine programov precej širše (npr. preventiva, ozaveščanje …).
- Kot ranljiva skupina naj se dodajo tudi brezposelni, kot vrsta socialnovarstvenega programa pa še prehodne stanovanjske in nastanitvene skupine za mladoletne migrante brez spremstva.
- Ohrani naj se pogoj, kot je veljal v prvotni verziji pravilnika, da so izvajalci programov lahko samo nepridobitne pravne osebe. Ministrstvo je namreč predvidelo, da lahko programe izvajajo tudi gospodarske družbe, katerih edini namen je že na podlagi zakona izključno ustvarjanje in delitev dobička. Ker to ne bi bilo skladno z naravo programov, predlagamo, da so lahko izvajalci samo osebe, ki niso ustanovljene za ustvarjanje dobička in ga tudi ne delijo.
- Od izvajalca, ki želi svoj že financirani program spremeniti, naj se ne zahteva, da vnaprej (to je pred spremembo) predloži verifikacijo Socialne zbornice, saj je ta ne bi imela časa verificirati. Namesto tega naj se raje določi, da se lahko takšna verifikacija (ki lahko potrdi smotrnost spremembe) predloži kasneje, ko je sprememba že uveljavljena.
- Upoštevajo naj se specifike nekaterih programov, vezanih na šolsko in ne na koledarsko leto (npr. da je sprememba pogodbe možna že med koledarskim letom in ne šele z začetkom novega koledarskega leta).
- Upravičeni stroški naj se opredelijo kot stroški dela, stroški vodenja (upravljanja programa) in posredni stroški programa in ne zgolj kot stroški dela in materialni stroški. Slednji namreč ne pokrivajo stroškov storitev (npr. stroškov računovodstva, upravljanja stavbe, dobave energentov ...), čeprav so ti nujno potrebni za izvedbo progama. Tudi sicer je ministrstvo v preteklosti takšne stroške že priznavalo kot upravičene in zato ni razloga, da bi se sedaj omejilo samo na materialne stroške.
- Podrobneje naj se opredeli postopek obvezne enotne evalvacije programov, saj jo pravilnik zgolj povzema, kar že piše v zakonu, in te obveznosti ne urejuje podrobneje – npr. kdo bo enotno evalvacijo izvajal, kaj bo ta zajemala in kakšen bo njen namen. Pri tem je nujno, da se v postopek aktivno vključuje tudi izvajalce same (vsaj pri kvantitativni analizi, evalvaciji metod, stroškovni učinkovitosti), saj ti strokovno poznajo področje svojega dela in morebitne specifike programa v primerjavi z morebitnimi sorodnimi programi.
