O obvezni božičnici in nevladnih organizacijah

V zadnjih tednih in dneh ste nas pogosto spraševali, kako bo z božičnico oziroma zimskim regresom in NVO-ji. Ne glede na to, da v nevladnih organizacijah večinsko podpiramo vse ukrepe, ki krepijo socialni položaj prebivalcev in gredo v smer pravičnejše redistribucije ustvarjenega, je mnogo organizacij zaradi pozne napovedi in še poznejše potrditve zakona o zimskem regresu zdaj v precej kočljivem položaju.

Preprosto povedano – novega zimskega regresa nihče ni mogel načrtovati, ko so se pripravljali letošnji finančni načrti. Zato tega stroška niso predvidevale niti pogodbe z javnimi financerji.

Na vse to smo koalicijo opozorili že ob septembrski napovedi obvezne božičnice. Bili smo v stiku z več ministrstvi in koalicijskimi poslanci ter opozorili tudi predsednika vlade. Bili smo za to, da se interventno pomaga vsem iz sredstev Sklada za NOV, alternativno pa smo predlagali, naj se vsaj za naše izvajalce socialnovarstvenih programov, humanitarne organizacije, nevladniške vrtce, osnovne in srednje šole ter prostovoljna gasilska društva zagotovi povračilo na enak način kot za javne zavode. Gre namreč za organizacije in programe, ki so del uradnih, zakonskih javnih mrež in opravljajo enake naloge kot javni zavodi znotraj teh mrež (*za izvajalce osebne asistence, ki so prav tako del uradne javne mreže, pa povračilo vseh stroškov dela že predvideva pristojni zakon). Gre za približno 2160 delavcev, fiskalni strošek povrnitve zanje pa bi bil pri siceršnjih 120 že predvidenih milijonih za državo zanemarljiv: dodatnih 1,4 milijona evrov.

Vodstvi ministrstev za javno upravo ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sta naš predlog razumeli in se z njim strinjali, a je na koncu vse padlo v vodo zaradi odločnega nasprotovanja finančnega ministra in ministrstva, ki je bilo tudi nosilec zakona. O njihovih motivih ne bi ugibali – uradni argument, da zasebnim organizacijam ni mogoče neposredno povračati stroškov dela, pa je, milo rečeno, precej trhel. Natanko to namreč npr. za izvajalce osebne asistence zakonodaja že predvideva, enako za stroške plač v nevladniških vrtcih in šolah z javno veljavnim programom, pa tudi v COVID časih je interventna zakonodaja socialnovarstvene nevladne organizacije že obravnavala identično kot socialnovarstvene javne zavode. Če bi se hotelo, bi se torej brez težav dalo.

Ko je zakon priromal v parlament, smo poskusili še enkrat: pripravili smo amandma za zgornje skupine in se s kolegi iz Slovenske karitas, Rdečega križa in Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij dogovorili, da ga posredujejo pristojnemu odboru in poslanskim skupinam ter ga zagovarjajo na seji odbora za finance. Koalicija ga je (in jih) žal ignorirala, vložila pa ga je NSi. Poslanci so o njem glasovali v torek na plenarni seji: za jih je bilo 23, proti pa 46. Proti CNVOS-ovemu amandmaju so razen ene poslanke, ki se je glasovanja vzdržala, glasovali vsi poslanci koalicije, zanj pa poslanci SDS, NSi in Demokratov

Kot pravimo v naslovu – čuden je bil tokratni torek.

Minister Mesec je na seji sicer obljubil, da bo njegovo ministrstvo v začetku prihodnjega leta v okviru pogodb z izvajalci socialnovarstvenih programov zagotovilo povračilo letošnjega zimskega regresa – o čemer smo se že prej pogovarjali kot o eni od možnih rešitev. Držimo pesti, da jim uspe, saj bo to zahtevalo kar nekaj birokracije in še kakšno akrobacijo.

Na ostale (humanitarce, gasilce, nevladniške vrtce in šole) pa se žal v torek ni spomnil nihče iz vlade. Upamo, da ni ideja, da naj se znajdejo, saj ob novem letu »prodajajo« koledarje ali pa da naj vzamejo iz donacij zbranih za točno določen humanitarni namen. Kaj šele, da bi kdo pomislil na vse druge nevladnike, ki imajo pogodbe z javnimi financerji in nimajo tržnih prihodkov.

Zato apeliramo, da vsaj šolsko in obrambno ministrstvo poiščeta podobno rešitev, kot jo bo iskalo ministrstvo za delo in socialo, glede humanitarnih organizacij pa apeliramo na Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije.