Državni energetski podjetji sta proti naravovarstvenici Andreji Slameršek ter društvu za preučevanje rib sprožili odškodninsko in kazensko tožbo, ker je opozorila na domnevno zavajajoče podatke v okoljskem poročilu za hidroelektrarno Mokrice. Primer odpira vprašanje, ali tožbi predstavljata poskus ustrahovanja (SLAPP), saj državni podjetji z velikimi finančnimi sredstvi pravno pritiskata na posameznico, ki deluje v javnem interesu varstva narave.
Delimo govor Barbare Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije.
Pravno nadlegovanje naravovarstvenice Andreje Slameršek s strani državnih energetskih podjetij
V začetku junija 2025 je podjetje za inženiring in izgradnjo energetskih objektov HSE Invest d. o. o. preko odvetniške pisarne Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji vložilo odškodninsko tožbo zoper društvo za preučevanje rib za odškodnino v višini 6000 evrov, čez nekaj mesecev pa je podjetje Hidroelektrarne na spodnji Savi d.o.o. preko hišnega odvetnika Draga Šribarja proti predsednici društva Andreji Slameršek vložilo še kazensko zasebno tožbo zaradi žaljive obdolžitve. Obe podjetji sta v državni lasti, postopke pa sta sprožili zoper osebo oz. društvo, ki si s pravnimi sredstvi prizadeva preprečiti uničenje narave na področju, kjer energetska podjetja načrtujejo izgradnjo HE Mokrice.
Očitki energetskih družb so povezani s zmanjšanim ugledom obeh podjetij potem, ko je gospa Slameršek opozorila na zavajajoče prikazovanje podatkov v poročilu o vplivih na okolje, ki sta ga v postopku pridobivanja dovoljenj za gradnjo upravnim organom predložili podjetji: na karti habitatnih tipov, ki so jih leta 2008 pripravili na Centru za kartografijo favne in flore in so reko Savo označili z najvišjo vrednostjo (s številko 5), so strokovnjaki inženirskega podjetja HSE Invest brez podrobnejših pojasnil to vrednost za reko Savo znižali na srednjo vrednost (na 3). V metodološkem delu je tako v poročilu o vplivih na okolje, kot v odškodninski tožbi, zgolj prepisana kategorizacija iz uredbe, nikjer pa ni pojasnjeno, katere dejanske okoliščine so vplivale na prilagoditev vrednosti habitatnega tipa. Torej, prepisana je norma, njena aplikacija na dejansko stanje pa v poročilu ne obstaja. Ker je gospa Slameršek menila, da ti zavajajoči podatki predstavljajo kaznivo dejanje ponarejanja, je na to opozorila upravne organe, ki so o sumu kaznivega dejanja obvestili tudi policijo, ki je skupaj s tožilstvom izvedla predkazenski postopek. Tožilstvo je ugotovilo, da ni podan utemeljen sum, da je šlo za kaznivo dejanje ponarejanja in postopek zaključilo.
Netransparentn in neobrazloženo lepljenje novih, z vidika investitorja ugodnejših, ocen na predhodno pripravljena strokovna avtorska dela, morda res ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja, bi pa lahko takšna zavajajoča uporaba tujih avtorskih del predstavljala kaznivo dejanja kršitve moralnih avtorskih pravic, morda tudi kaznivo dejanje preslepitve po 230. členu KZ-1, predvsem pa takšno poročilo ne more biti v ponos strokovnosti ne inženirskega podjetja ne investitorja.
Da podjetji namesto pojasnil in dviga kakovosti svojega dela kapacitete usmerjata v ustrahovanje tistih, ki opozarjajo na napake, nejasnosti in morebitna zavajanja, pa ni ne le neetično, ampak bi lahko predstavljalo tudi zlorabo pravnih postopkov, zlasti če upoštevamo naslednja dejstva, ki jih kot kriterije za opredelitev SLAPP tožb, navaja tudi nov zakon:
- obstoj neravnovesja moči med strankama: državni podjetji HSE Invest in HESS sta v letu 2024 skupaj imela 34 milijonov evrov prihodkov; podjetji svojo moč črpata tudi iz vključenosti v državni energetski skupini HSE in GEN, ki sta leta 2024 imeli 5,75 milijard evrov prihodkov in skupaj izkazali 418 milijonov evrov čistega dobička; v primerjavi s tujimi primeri SLAPP tožb je posebnost teh tožb torej pri nas tudi ta, da ju vlagata državni podjetji in ne zasebne korporacije,
- obstoj več postopkov, ki so jih začele stranke v isti zadevi: na ustrahovalen namen kaže dejstvo, da se podjetji nista zadovoljili samo s kazensko ali samo z odškodninsko tožbo, ampak sta glede istega očitka vzporedno vložili dve tožbi v različnih postopkih, kar toženo posameznico in društvo dvakratno obremenjuje,
- predhodno ustrahovanje in nadlegovanje – Andreja Slameršek nadlegovanja s pravnimi sredstvi ni deležna prvič: najbolj znan je primer dveh inšpekcijskih postopkov, ki jih je sprožil odvetnik Šribar, ki je vzorčenje ribje vrste platnice na spodnji Savi pri Mokricah prijavil policiji in inšpekcijam kot nezakonito ribarjenje. Policija je pregon kot brezpredmeten takoj opustila, saj je društvo imelo vsa potrebna dovoljenja za izvajanje ihtiološke raziskave, območni enoti dveh inšpekcij pa sta društvu in predsednici naložili 6.400 evrov kazni za prekrške, za katere so nato sodišča ugotovila, da jih ni bilo; inšpekcija za lovstvo in ribištvo je vztrajala pri obtožbi, da so člani društva brez ustreznih dovoljenj z elektriko »lovili ribe«, brežiško okrajno sodišče je odločbo razveljavilo, inšpekcija se je pritožila in izgubila še na višjem sodišču. Inšpekcija za okolje in prostor je v drugem postopku vztrajala, da so člani društva izvajali nezakonito vožnjo z motornim plovilom in s tem kršili zakon o vodah; tudi v tem primeru so inšpektorji izgubili na sodišču.
- neutemeljenost zahtevkov – v zadevi gre za zelo zahtevno strokovno vprašanje v izrazito javnem interesu, ki ga odgovorna in ugledna državna podjetja ne bi smela urejati z grožnjami in ustrahovanjem, ampak z javno razpravo in s kakovostjo svojega dela; dejstvo je, da z vidika strokovnosti, pa tudi rabe finančnih sredstev, ugled toženih podjetij relativno šibek, saj so bila doslej v postopkih za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo hidroelektrarne na sodiščih v celoti neuspešna; ugledu podjetij bolj kot izmenjava mnenj o primernosti in zakonitosti strokovnih podlag za gradnjo, zagotovo bolj škodujejo pravni postopki, ki jih sprožajo proti posameznikom, pri čemer kot sankcije ne zahtevajo zgolj opravičila, ampak visoke odškodnine in celo zaporne kazni.
